Studio abiro je leta 1998 ustanovil prof. Miloš Florijančič in ga dolga leta vodil skupaj z Matejem Blenkušem. Je torej eden najstarejših sodobnih, danes delujočih arhitekturnih birojev pri nas. Tako Florijančič kot Blenkuš sta se kalila v risalnici prof. Miloša Bonče, tako ni čudno, da se v vseh, tudi današnjih delih abiroja odraža in razvija Bončev kontekstualizem. Arhitektura, ki nastaja v abiroju je tako vedno odgovor na posebnosti prostora in časa.
V studiu abiro so se oblikovale številne generacije mladih arhitektov, ki so pridobili znanja in samozavest za postavljanje temeljev lastne prakse, med njimi nekaj odličnih in uveljavljenih slovenskih arhitektov.
Studio je po številu projektantov, ki v njem delujejo vedno bil in načrtno ostaja mali biro, z obvladljivim številom arhitektov, ki jim je tako omogočeno sodelovanje v vseh fazah načrtovanja.
Turbulentna leta, tudi ekonomska kriza, so prinesla določene spremembe in reorganizacijo, ki jo je dobro utečena mala zasedba uspela nadgraditi z novim zagonom in pomlajeno ekipo, katere vodenje je po letu 2015 v celoti prevzel Matej Blenkuš, ob pomoči dolgoletne sodelavke in partnerice Katje Cimperman.
Analitičen pristop razmišljanja in načina dela skupine, ki je bil prisoten že v povojih delovanja biroja, je prav gotovo posledica pedagoškega delovanja, takrat prof. Florijančiča in danes prof. dr. Mateja Blenkuša. Razumeti kontekst, ga interpretirati skozi različne tehnike – v njihovi praksi še vedno priljubljeni arhitekturni skici in delovni maketi.
Odziv na kontekst se odraža tudi v materialnosti abirojevih objektov. Posebna pozornost je posvečena tako izboru materialov, kot njihovi obdelavi, načinu spajanja, pritrjevanja in oblikovanja, kar je razvidno iz njihovega načina projektiranja, ki temelji na številnih izrisanih detajlih, ki so vedno plod resnega premisleka in pogoste avtorske inovacije. Abiro v večini primerov uporablja »trdna« gradiva, opeko, beton, steklo, jeklo in les.
Arhitektura abiroja je dokaj zadržana. Čeprav se navdušujejo nad arhitekturnimi novostmi, gre to navdušenje predvsem na račun novih vsebinskih, časovnih in materialnih interpretacij. Modna zgodba, ki izključno sledi formi, jih ne zanima.
V knjigi Abiro arhitektura je avtor uvodnega besedila Matevž Čelik zapisal: »Arhitektura abiroja se ne ponavlja niti ne vključuje posebnih elementov, po katerih bi bilo mogoče že od daleč prepoznati neko povsem osebno arhitekturno govorico. Vsak prostor je poseben in vsaka hiša je drugačna.« Kot so si med sabo različni tudi naročniki abiroja, njihove zgodbe… kot je tudi v resnici raznolik prostor, na katerega se abiro odzove. Kvaliteta abiroja pa je tudi odziv na različna merila, od male lesene ute na Bizeljskem, do Planiške »velikanke« v dolini pod Poncami.
V zadnjem času se studio abiro odločno pridružuje prepričanju, da je za ohranitev podnebne stabilnosti potrebno spremeniti načine načrtovanja, gradnje in ravnanja z okoljem, prostorom in stavbami. S svojimi zadnjimi projekti sledi trajnostni zavezi in dolgoročnemu razumevanju arhitekture, ki prihodnost postavlja pred kratkoročne ekonomske interese.
Naj kratko in površno predstavitev studia abiro zaključimo z mislijo, ki jo je zapisal pokojni arhitekt in arhitekturni kritik ter raziskovalec Tomaž Brate: »Arhitekture abiroja so narejene da trajajo.«
