Nova narodna in univerzitetna knjižnica

Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubljani čaka na svojo razširitev že 40 let. Skoraj neverjetno je, da najpomembnejša nacionalna institucija, zadolžena za hrambo in razvoj tiskane dediščine, ne zmore preseči gordijskega vozla ujetosti v status quo. Arhitekti se zato suvereno sprašujemo, kateri so tisti odločilni dejavniki, ki preprečujejo, da bi se na pristojnem ministrstvu dokončno odločili in zgradili novo knjižnico po načrtih, ki ves čas razmišljanja in odločanja nastajajo v več vsebinskih inačicah in likovnih izrazih. Pri tem z izjemno nevoščljivostjo opazujemo gradnje najsodobnejših knjižnic v Nemčiji, na Finskem, Norveškem in drugod po Evropi v zadnjih desetih letih.

Roko na srce, lokacija za gradnjo z vsebinskega vidika ni idealna. Le dober meter in pol pod zemljo se nahaja križišče dveh najpomembnejših antičnih cest, dejstvo, ki ga v 21. stoletju zelo težko spregledamo. Po drugi strani pa knjižnica ni le prvovrsten javni prostor, ki kot mestna dnevna soba v svoj objem vabi tako izobražence, študente kot tudi manj uka željne meščane, temveč tudi zahtevno in prostorno skladišče vsega, kar v državi nastaja v tiskani obliki. Če si odprtost in poslanstvo institucije po eni strani želita in morata delovati v srcu zgodovinskega mesta, pa je hramba knjig funkcija, ki bi se lahko vršila tudi na manj izpostavljenih in prestižnih lokacijah.

Z udeležbo na natečaju, kjer smo prejeli drugo nagrado, smo skušali kontradikcije lokacije, programa in simbolne vrednosti narodne knjižnice izraziti na specifičen, skoraj slikovit način. Prvi atribut, arheološka plast, je ohranjen v največji možni meri. Spuščeno pritličje prezentira ostaline v prvotni in čim bolj neokrnjeni obliki. Velika in težka stavba zato stoji na šestih okroglih nogah in se tal dotika le tam, kjer so zgodovinske vrednosti najmanjše. Preko šestih točk podpore je kot mostovna konstrukcija zasnovano sorazmerno introvertirano dvoetažno skladišče knjig. Zaprta visoka lamela vzpostavlja optično členitev med odprtim pritličjem in nad njim lebdečo maso, hkrati pa s svojo neprosojno fasado ščiti knjige pred zunanjimi vplivi.

Vrh trodelne kompozicije predstavljajo štiri čitalniške, študijske in administrativne etaže, s pogledi in svetlobo odprte na štiri strani mesta. Osrednji del stavbne krone predstavlja velika čitalnica, ki se v proporcionalni in likovni alegoriji naslanja na Plečnikovo čitalnico, pogled z Ljubljanskega gradu pa obe instituciji poveže v likovno celoto.

Za razliko od zmagovalne rešitve natečaja, ki klasično in uveljavljeno pravokotno strukturo z osrednjo izvotlino čitalnice skoraj dobesedno prevzame od svoje starejše sestre, trdno usidrane na historični matrici, smo z natečajnim predlogom na povsem drugačen način artikulirali nesorazmerja zgodovine, vsebine in geometrije predvidenega projekta. Ker je teh nesorazmerij res veliko, nas na koncu niti ne čudi, da bolj skladna, složna in z zgodovino ubrana rešitev še ni zgrajena.

Avtorji projekta: BLENKUŠ Matej; FLORIJANČIČ Miloš; ZORC Mitja; MLINARIČ Tomaž