web analytics
Categories
izvedena dela

Večstanovanjska stavba v Rožni dolini v Ljubljani

Rožna Dolina – prostor priložnosti ali konflikta?

Kakršnakoli gradnja v ljubljanski Rožni dolini je bistveno bolj kot vprašanje izziva problem vprašanja. Vsak arhitekt, ki se je že soočil s postopki načrtovanja, komuniciranja z upravnimi organi, javnostjo in lokalnimi prebivalci, se bo strinjal, da procesi urbanistične prenove in revitalizacije tega mestnega predela niso bili premišljeni. V primerjavi z drugimi značilnimi območji urbane preobrazbe, kot so Mirje, Tabor, Prule ali spodnji Bežigrad, kjer sledimo enakim pogojem povečevanja dopustne gostote pozidave in stopenjske preobrazbe prevladujoče urbane morfologije, je v Rožni dolini prisotna še vrsta drugih nerešenih vprašanj. Med ključnimi vsekakor izstopa izjemno neugodna geološka in hidrološka sestava tal, problematične pa so tudi precejšnje površine stavbnih otokov, mešanica industrijske in subagrarne tipologije stanovanjskih hiš, simbolna vloga tega naselja v kolektivni percepciji mesta ter končno, kaotičen urbanistični razvoj mešanice izhodiščne individualne tipologije, študentskega naselja in samoiniciativnega pri- in prezidovanja objektov v širino in višino. Kompleksnost poseganja v ta mestni predel pa povečuje tudi neurejeno in neusklajeno razmerje med spomeniškovarstvenim režimom zaščite naselbinske dediščine in urbanističnimi pogoji poseganja v prostor. Zato je bolj kot vprašanje, kdo gradi in načrtuje »bloke« v Rožni Dolini, relevantno vprašanje, zakaj in na kakšen način so bili ti procesi sploh sproženi.

Stanovanjska stavba na Skapinovi ulici se nahaja glede na siceršnjo okoliško morfologijo na nesorazmerno veliki stavbni parceli nepravilne oblike na neposrednem stiku s protokolarnim objektom Republike Slovenije. Skladno s takrat veljavnimi urbanističnimi splošnimi pogoji prostorskega akta je na večje zemljišče dopustno umestiti večji objekt, ki po svojih matematičnih razsežnostih že v izhodiščih prevladuje v odnosu do okoliških stavb. S členitvijo objekta po višini na bazo in terasno nadgradnjo smo urbanistično telo prilagodili uličnemu nizu v ritmu, proporcih in višini. Terasa je členjena na dva sklopa, s čimer stavba optično razpade na dva manjša dela. »Preveliki« balkoni, ki po predpisanem urbanističnem ključu ne prispevajo k stopnji pozidanosti, so likovno zasnovani kot samostojna telesa v prostoru. V spodnjem delu so tlorisi posameznih etaž med seboj sorodni, vrhnja etaža pa je avtonomen stanovanjski kompleks z veliko teraso, štiristrano orientacijo in visoko stopnjo zasebnosti.

Oblikovanje in izbor materialov sta maksimalno zadržana. Sledimo načelu, da stanovanjski objekti v mestnem profilu predstavljajo prevladujoče, a likovno in vsebinsko anonimno urbano tkivo, paspartu pomembnejšim stavbam javnega značaja.

Avtorji projekta: BLENKUŠ Matej, CIMPERMAN Katja, GAZVODA Matevž

Statika:Žvan Uroš, Avguštin Aleš
Drugi inženerji:Blažek Peter, Lisec Mitja
Izvedba:Tosidos, d.o.o.
Leto projekta:2019
Leto izvedbe:2021
Fotografija / vizualizacija:Kambič Miran
Naročnik:Diamantinvest, podjetje za promet z nepremičninami, gradbeništvo in trgovina, d.o.o.