Prizidava stanovanjske hiše v Rožni dolini

Ljubljanske vile, ki so razpršene po »predmestjih« predmoderne Ljubljane na Poljanah, v Mirju, Rožni dolini, južnem Bežigradu in spodnji Šiški, imajo nekaj skupnih lastnosti, neznačilnih za sodobne oblike bivanja. Kot enodružinski objekti z enim samim vhodom so bistveno prevelike za sodobne družine z relativno malo družinskimi člani, z zasnovo visokega pritličja so z vrtom slabo povezane, notranji ustroj je tog, opredeljen z nosilnimi stenami, postavljenimi na »križ«. Posegi, s katerimi skušajo njihovi lastniki posodobiti njihovo funkcionalnost, močno posegajo v specifiko, dostojanstvo in avtonomnost te stavbne tipologije. Prizidave zunanjih stopnišč, odpiranje fasad z vsadki steklenih odprtin velikih dimenzij, odstranitve notranjih nenosilnih kakor tudi nosilnih sten korak za korakom brišejo njihovo identiteto in prepoznavnost in jih spreminjajo v večstanovanjske spačke.

Prenova stanovanjske hiše na eni bolj izpostavljenih lokacij v ljubljanski Rožni dolini je temeljila na načelu, da se v značaj meščanske vile ne posega. Vse intervencije v interierju so diskretne, z željo poudariti ambientalne kvalitete prostora, prostorska razmerja in ritmiko obstoječe strukture. Stavba je s pritlično etažo dvignjena nad izrazito servisno klet, navezave na vrt, dvorišče ali kateri drugi zunanji prostor enostavno ni. Z zasnovo jeklenega ogrodja, na katerega je poveznjena lesena »streha«, se zagotovi pokrito parkirišče na nivoju dvorišča, nad njim pa se odpre polodprta terasa, prekrita s pergolo. Pergolo obrašča plezalka glicinija, prostor v zelenem obroču se intuitivno nadaljuje v pejsaž okoliških travnikov.

Paviljon ni pokrit s fiksno streho, ogrodje je namreč namenjeno zgolj senčenju, geometriji in podpori za rast plezalk. Detajli so preprosti, poudarjen je gost ritem konstrukcije, materialnost je členjena na črno barvano jeklo, prosojno stekleno površino ograj in linije netretiranega macesna, ki je v približno desetih letih povsem posivel.

Prostor pod pergolo nadomešča stavbin neposredni stik z vrtom. Četudi je od tal dvignjen, nekoliko vzvišen in nečimrn, ga karakterno opredeljuje predvsem toskanska ležernost lagodnega življenja. Je značajen, a neinvaziven dodatek k arhitekturi stare dame, ki njeno eleganco in časovno opredeljenost poudarja, a hkrati samozavestno umešča v sodobni čas in njegove vrednote. Projekt preprostih oblik, a z izrazito sporočilnostjo.

Avtorja projekta: BLENKUŠ Matej, FLORIJANČIČ Miloš