Regijski reševalni center Radovljica

Z izgradnjo poglobljenega dela gorenjske avtoceste mimo Radovljice se je bolj ali manj naravna vzhodna meja mesta Radovljica, ki so jo določala kmetijska zemljišča prve kategorije, psihološko in ekonomsko porušila. Širok zeleni pas je vzpostavljal nujno potrebno vegetacijsko distanco med naseljem in s hrupom in emisijami močno obremenjenim infrastrukturnim posegom v prostor. S serijo sprememb namembnosti kmetijskih zemljišč v zazidljiva se v omenjenem pasu po eni strani načenja naselbinski rob, pod drugi strani pa obstaja resna nevarnost, da stik avtoceste in naselja postane predmet tržnega interesa – kot se je na primer zgodilo nekaj kilometrov bolj proti severu, na avtocestnem izvozu proti Bledu. Menimo, da bi bilo nujno v vseh pogledih in na vseh delih slovenske avtocestne strukture skrbno varovati širok vegetacijski pas, ki je izhodiščno, desetletja staro trasiranje križa smelo ločeval od naselij. Degradacija prostora, postopna širitev tržnih in produkcijskih površin ob avtocesto je opazna vsepovsod, na vseh štirih krakih avtocestnega križa. Nekoč idilično prečkanje Slovenije skozi zelene koridorje postaja kolaž blagovnih centrov, obrtnih con, skladišč in deponij gradbenega materiala.

V iskreni želji, da se v dragoceni prostor med avtocesto in Radovljico umesti stavba, ki v najmanjši možni meri spreminja njegovo identiteto, smo zasnovali arhitekturno rešitev, ki se bolj kot na gradnjo naslanja na krajinski prostor. Ves program gasilskega doma, reševalne postaje, postaje civilne zaščite in policije smo oblikovali v dve vitki enakomerno oblikovani lameli, ki se likovno in sporočilno naslanjata na poteze linearnih vegetacijskih prekinitev v krajini. Lameli sta oblikovani kot serija lomljenih lesenih ploskev na vitkih podporah, ki nagovarjajo okoliški gorski okvir. Konstrukcija je poenotena, ritem pa je sestavljen iz programsko določenih krajših in daljših odsekov. Celotna gradnja je lesena in ni podkletena. S tem smo želeli poudariti efemernost umestitve in možnost, da se stavbi, če bi ju iz kakršnegakoli vzroka v bodoče opustili, lahko reciklirata ali biorazgradita brez trajnih posledic v prostoru.

Center se nahaja v neposredni bližini naravne dediščine, ostanka ledeniške morene Volčji hrib. Z ureditvijo pešpoti, ki reševalni center ločujejo od stanovanjskega naselja, se vzpostavi nova kakovostna rekreativna površina, ki je neposredno povezana z naseljem. Na stik med centrom in sosesko smo umestili tretji objekt, v katerega so umeščene dejavnosti, ki so poleg aktivnostim intervencijskih služb namenjene tudi prebivalcem lokalne skupnosti; telovadnica, klubska soba in večnamenski štabni center, ki ga je možno pregraditi na več manjših prostorov za društva.

Projekt je v fazi razgrnitve občinskega prostorskega načrta, natečajna zasnova se ohranja v celoti in bo kmalu podlaga za nadaljnje korake v načrtovanju.

Avtorji projekta: BLENKUŠ Matej, CIMPERMAN Katja, JAVORNIK Luka, CVETREŽNIK Anja, REZAR Tadej, BANKO Matic