Sedem stanovanjskih hiš na Brinju pri Ljubljani

Načrtovanje in gradnja stanovanjskih objektov potekata na več različnih načinov. Najbolj razširjena oblika v Sloveniji je načrtovanje in gradnja samostojnega stanovanjskega objekta v lastni režiji. Arhitekti smo v ta proces vključeni le redko, morda kot bežni svetovalci. Po drugi strani načrtujemo in gradimo večje večstanovanjske objekte in soseske. Če je v prvem primeru končni uporabnik vključen v vse faze procesa, pa je pri slednjem deloma ali v celoti izključen. V stanovanje vstopi, ko je le-to zaključeno in mu predano. Arhitekturno oblikovanje zato ne nagovarja posameznika in njegove vloge v večstanovanjskem objektu, ampak reprezentira širši kolektiv in okoliški kontekst.

Vrstne hiše pa glede na zgoraj opisane razlike v postopkih načrtovanja in gradnje nastopajo nekje vmes. So deloma individualizirane, a vseeno del skupine, manjšega kolektiva. Razmerje med pričakovanji, da je uslišana vsaka posamična želja, in nujo, da se arhitekturno izpelje zaključena poteza in celovito naslovi značilnosti lokacije, marsikdaj terja posebne napore, na žalost pa tudi številne kompromise.

Pri sedmih stanovanjskih hišah na Brinju, ki stojijo na značilni obrečni ježi reke Save, se razmerje med skupnim in posamičnim izkazuje na številne načine. Trije pari stanovanjskih dvojčkov so razporejeni po pobočju v pahljačasto formo, vsaka hiša je usmerjena v nekoliko drugačno smer. Z vrzelmi med objekti je poudarjena značilna prečna orientacija prostora. Zaradi razgibanega terena je stanovanjski tloris organiziran kar v treh etažah. Razmeščanje spalnih in bivalnih delov po višini je poljubno, instalacijska in konstrukcijska zasnova omogočata, da so si nekateri stanovalci dnevne bivalne prostore spustili na nivo polvkopane kleti v neposrednem stiku z vrtom, drugi pa iskali več intime v vrhnjem prvem nadstropju, kjer se lomljena streha razširi v interne atrije. Prav tako dinamično je tudi oblikovanje strehe; četudi enovita poteza je vzdolž niza šestih hiš večkrat členjena in zasnovana tako, da se dvokapna streha mehko prevaja v enokapno. V naselju so nanizani štirje različni tipi hiš, ki se razlikujejo po umestitvi dnevnih prostorov, legi intimnih teras in naklonu strehe. Kljub temu da stanovanjske hiše nimajo velikih zunanjih površin, pa njihova arhitekturna zasnova izkorišča bogate poglede proti poplavnim rečnim ravnicam.

Lijakasta oblika razpoložljivega zemljišča se proti vzhodu zoži v špičast zaključek. Specifika zemljišča terja tudi posebnost v oblikovanju zadnje, sedme hiše. Je večja, s kombinirano orientacijo vzdolžne in prečne smeri in v sredinski osi lomljena. Predstavlja oblikovni zaključek niza, ladijski premec sedmih sorodnih, a med seboj precej različnih stanovanjskih hiš.

Leta 2009, ko se je gradnja zaključevala, je bil velik del gradbenega sektorja izpostavljen močni gospodarski in finančni preizkušnji. Gradnja zato ni bila zaključena skladno z načrti. Razmerje med kolektivnim in individualnim se je v sklepnih fazah zaključka projekta prevesilo v prid prvemu.

Avtorja projekta: BLENKUŠ Matej; FLORIJANČIČ Miloš