Urbanistična zasnova območja ob Roški cesti v Ljubljani

Že hiter pregled večjih večstanovanjskih stavb, ki se v zadnjem času gradijo v mestnem središču in njegovem neposrednem obrobju, nas navdaja s skepso in zavedanjem, da aktualni urbanistični in ekonomski principi zavirajo načrtovanje kakovostnih in trajnostno usmerjenih stanovanjskih sosesk. S študijskim projektom Roška iščemo stanovanjske modele in tipologije, ki bi dokazali nasprotno.

Ožje mestno središče Ljubljane se počasi širi proti vzhodu. Tabor, Poljane, Vodmat, v nadaljevanju pa tudi zahodni del Most se počasi z več postopnimi investicijami spajajo s centrom mesta. Pri tem procesu igra ključno vlogo dobra kolesarska mreža in kakovost obrečnega prostora Ljubljanice in Grubarjevega prekopa. Ni naključje, da danes skrajne vzhodne meje razvitega in dobro izkoriščenega urbanega tkiva reke predstavljata prav obe zapornici na Poljanah. Izhodišče za pospešen razvoj in integracijo vzhodnih mestnih predelov bi bila zato izgradnja novih zapornic dolvodno na območju Fužin ali Vevč. Z regulacijo stabilnega vodostaja bi rečna obala pridobila velik potencial za vzpostavitev novih peš- in kolesarskih poti, ki bi odmaknjena stanovanjska naselja Štepanje vasi in Fužin učinkoviteje trajnostno povezala z mestnim središčem. V okvire omenjene poteze pa sodi tudi predel ob Roški cesti.

Zemljišče nekdanje vojašnice je eno najbolj atraktivnih, a hkrati tudi najmanj vsebinsko opredeljenih mestnih predelov. Kmalu po odhodu jugoslovanske vojske je stara kasarna prešla v roke več ministrstev, s čimer naj bi bilo celotno območje razvojno in vsebinsko namenjeno javnim funkcijam s poudarkom na izobraževanju. Opaznejši zastoj v razvoju je nastal pri večkratnih poskusih umestitve projekta treh akademij, ki bi zasedle skoraj ves razpoložljiv nepozidani prostor.

Urbanistična zasnova je nastala kot alternativni poskus širitve prevladujočega stanovanjskega programa ob Mesarski ulici proti Roški cesti. Zasnova nadaljuje pahljačasto geometrijo obstoječe soseske, pri čemer jasneje določi »vplivno« območje starih kasarn. Geometrijo »Roške vojašnice« podaljša do struge reke Ljubljanice. Vanjo umesti dve večji zeleni odprti površini, eno neposredno ob Ljubljanici in drugo tik ob podkvasto oblikovani obstoječi stavbi. Z dvema manjšima parkoma se prostor sprosti v smeri vzhod–zahod, obenem pa vsi programi pridobijo večji skupni javni površini. Med obstoječimi javnimi in izobraževalnimi dejavnostmi se vzpostavi tamponski prostor, ki preprečuje motnje in konflikte med različnimi programi.

Izbrane so tri stanovanjske tipologije. V tri pahljačasto razprte lamele višine P+4 se po principu fleksibilne modularnosti lahko umesti šest vrst dvostransko orientiranih stanovanj velikosti od 47 do 110 kvadratnih metrov. Lamela ima več naravno osvetljenih stopnišč, prevladujoča orientacija stanovanj je proti zahodu in vzhodu. Sledi nižja lamela, ki ločuje »vojašniški« del kareja od preostalega. Uporabili smo dvoetažni stanovanjski tip, ki se referenčno naslanja na Le Corbusierjev Unite d’Habitation v Marsillesu. Z zgolj enim stopniščem in enim samim osrednjim hodnikom v drugi stanovanjski etaži zagotavlja izjemno učinkovito razmerje med uporabno in bruto površino stanovanjske stavbe, a obenem vsem stanovanjem nudi dvostransko orientacijo in možnost izvedbe z dvovišinskim prostorom. Zasnova se postopoma znižuje proti vzhodu. Zadnja uporabljena tipologija je serija terasno oblikovanih pritličnih atrijskih stanovanj s povsem ločenimi vrstnimi hišami v prvem in drugem nadstropju. Enote so orientirane proti jugu.

Dosežen faktor pozidanosti celotnega območja je skladen s strategijo zgoščevanja stavbnega tkiva od obrobja proti mestnemu središču in znaša 1,12. Pri tem je treba posebej poudariti, da urbanistična zasnova kljub relativno visokemu faktorju izrabe pušča dve večji zeleni površini na raščenemu terenu povsem nepozidani, kakor tudi to, da je velika večina stanovanj, razen tistih najmanjših, vsaj dvostransko usmerjenih. Navedeno v primerjavi z urbanistično zasnovo soseske Mesarska ponuja ključne lastnosti kakovostnega stanovanjskega tkiva.

Avtorji projekta: BLENKUŠ Matej, CIMPERMAN Katja, FLORIJANČIČ Miloš, CVETREŽNIK Anja, KOŠAK Dominik, REZAR Tadej