Bratuševa domačija

Bistrica ob Sotli je sorazmerno majhno naselje na vzhodni meji Slovenije. Nahaja se na jugovzhodnem delu Kozjanskega parka, območja naravnega rezervata, ki ga poleg biotske raznovrstnosti odlikuje tudi skoraj neokrnjeno podeželje in kulturna krajina, značilna za slovenske razmere. Čeprav so vasi v tem območju praviloma razpršene, njihova prostorska organizacija z mešanico pašnikov, vinogradov, polj in manjših gozdnih zaplat ustvarja bogat in pester prostor, prežet z elementi tradicionalnega in vernakularnega stavbarstva.

Naselje Bistrica ob Sotli se nahaja v bližini gradu Podsreda, nad njim pa se dvigajo mogočne Svete gore. Silhueto naselja zaznamuje cerkev sv. Petra, poleg nje pa tudi osnovna šola, zgrajena v avstro-ogrskem slogu, ki leži na južni strani, ter plitvo razpotegnjen greben severnega dela naselja, ki se vzpenja nad bistriškim poljem.

Bratuševo domačijo sestavljajo tri stavbe: hiša, senik in kozolec. Hiša je bila pred približno petimi leti obnovljena z zunanje strani, medtem ko senik in kozolec nista bila vključena v obnovo. Občina se je odločila celovito prenoviti celoten kompleks in ustvariti medgeneracijsko sosesko s tremi oskrbovanimi stanovanji ter enim stanovanjem za mlajšo družino. Cilj zasnove je omogočiti spontano vzajemno pomoč med različnimi generacijami. Vsa stanovanja so namenjena najemu.

Pri vrednotenju obstoječih stavb smo kot ključno prostorsko kakovost prepoznali razmerje med gabariti stavb in značajem prostora, ki se med njimi oblikuje. Pri seniku in deloma pri kozolcu so bile prepoznane značilne tesarske tehnike. Lesene strukture, bodisi zaprte, polzaprte ali povsem odprte, razkrivajo avtentične ambiente slovenskega podeželja. Tehnike vezanja lesa, plastenje slojev in igra tekstur so bili prepoznani kot nosilci identitete, ki so jih upoštevali pri načrtovanju novih stavb.

Senik je zasnovan kot dvonadstropni objekt z dvema oskrbovanima stanovanjema. Tloris je preprost in funkcionalen, s prehodnimi prostori, ki povezujejo dnevni prostor s kuhinjo, kopalnico in spalnico. Stavba ohranja prvotne gabarite senika, tehnično pa je razdeljena na zidano pritličje in leseno nadgradnjo. Pritličje je zgrajeno iz monolitnih toplotnoizolativnih zidakov, ki zagotavljajo optimalen prehod zračne vlage in primerno toplotno izolacijo. V nadstropju je konstrukcija izvedena kot lesen skelet, ki ostaja viden tudi v notranjosti. Zunanja fasada je členjena v več slojev, ki združujejo tradicijo in sodobne arhitekturne rešitve. Svetlobno tehnične zahteve so združene z ruralno estetiko, kar zagotavlja prijetno in funkcionalno bivanje.

Hiša je ohranila svojo izvirno podobo. V pritličju se nahaja tretje oskrbovano stanovanje, v mansardi pa stanovanje za mlado družino. Notranjost je ohranila nekaj značilnih stenskih poslikav, ki jih je restavrirala spomeniško varstvena služba. Zunanje stene so izolirane z notranje strani z uporabo zidne obloge iz multipor zidakov, ki zagotavlja paroprepustnost in toplotno kapaciteto. Prostor v mansardi je kontinuiran, a razdeljen na različne ambiente, ki najemnikom omogočajo prilagodljivo ureditev.

Najbolj edinstven del domačije je kozolec, ki je zasnovan kot večnamenska pokrita struktura. Njegova odprta zasnova omogoča parkiranje avtomobilov ali organizacijo družabnih dogodkov za stanovalce in sosede. Konstrukcija temelji na prepoznavnem slovenskem arhitekturnem modelu. Leseno ostrešje je podprto z dvema jeklenima stebroma, ki sta povezana s servisnim objektom, kjer se nahajajo skupna kurilnica in shrambe.

Prenovljena Bratuševa domačija spoštuje načela oblikovanja podeželskega prostora, hkrati pa vključuje sodobne arhitekturne rešitve, ki odražajo duh časa. Medgeneracijska soseska je tako več kot zgolj skupnost mladih in starejših – predstavlja tudi arhitekturno sintezo tradicije in sodobnosti. Proces gradnje smo spremljali od marca 2023 do novembra 2024, ko je bila prenova zaključena

Avtorji projekta: Blenkuš Matej; Cimperman Katja;
Cifer Aleksander